Vodne postelje na Facebooku

Zgodovinski razvoj vodnih postelj

Ker prespimo skoraj tretjino življenja, je za naše zdravje in dobro počutje zelo pomembna kakovost postelje, na kateri spimo. Dober spanec omogoča regeneracijo duha in telesa, saj nas napolni z energijo, nam pomaga prebroditi vsakodnevne težave ter hkrati povečuje ustvarjalnost, razsodnost in oblikuje boljšo samopodobo.
Z vidika evolucije človeka in njegovih potreb po udobnem in kakovostnem spanju, opažamo velik napredek. Od jamskega človeka, ki je spal na mrzlih, kamnitih tleh, pa vse do sodobnega, ki si ne želi zgolj toplega in udobnega ležišča temveč tudi izpostavlja nujnost kakovostnega nočnega počitka. Postelja je v različnih kulturah skozi stoletja pomenila pomemben kos pohištva ter hkrati tudi statusni simbol, zato je ta prispevek namenjen predvsem spoznavanju nastanka in razvoja ležišč ter s tem povezane potrebe človeka po zdravem, udobnem in kakovostnem spanju.

Od jamskega do sodobnega človeka

Jamski človek je spal na mrzlih, kamnitih ter vlažnih tleh jame. Ker mu spalne razmere niso zagotavljale zadovoljstva, si je želel izboljšati svoje ležišče. Zato ga je pokril s listjem, borovino, živalsko kožo ali kakšnim drugim naravnim materialom, ki je zagotavljal toplo in razmeroma udobno ležišče. Človek pa si je vseskozi tudi želel varno, toplo in udobno prebivališče. Zato se je se selil iz jame v šotore in primitivne hišice ter s tem zadovoljeval svoje naraščajoče potrebe. Egipčani so tri tisočletja nazaj bili tisti, ki so dvignili posteljo iz mrzlih tal. Take postelje so bile narejene iz ebenovine in zlata in lastniki le-teh so bili predvsem člani kraljeve družine. Njihovi podložniki pa so bili še vedno prisiljeni spati na listih palmovih dreves.

Postelje oziroma spalnice v starem Egiptu so se uporabljale ne le za spanje temveč so bile tudi osrednji prostor, v katerem so se prirejali različni družabni dogodki. V času Rimskega imperija 500 let pred našim štetjem, so premožnejši šli korak dalje s tem, ko so napolnili blazine s perjem, senom ali volno in na tak način zadovoljevali potrebo po dobrem nočnem počitku. V 16. stoletju so ljudje zamenjali svoje postelje z visečimi mrežami, katerih vrvi je bilo potrebno vedno znova napenjati, da bi dosegli ustrezno trdoto ležišča. V povezavi s tem pa je tudi nastal rek, ki je še dandanes aktualen: »Želim ti trden spanec.« Potreba po udobnem spanju je gnala človeka naprej in tako so leta 1865 prvič patentirali vzmetnico, katere notranjost je bila sestavljena iz medseboj povezanih vzmeti.

Zametke vodne postelje zasledimo že pri Perzijcih 3 tisoč let pred našim štetjem, ki so odkrili prednosti spanja na vodi -  kozje kože, napolnjene z vodo so greli na soncu čez dan, v nočnem času pa so jim služile kot udobno in toplo zavetje.
William Hooper, zdravnik iz Portsmoutha iz Anglije, je patentiral prvo vodno posteljo leta 1883, saj vzmetnice, ki so se pojavile dvajset let prej niso zmanjševale oziroma preprečevale preležanin, za katerimi so trpeli njegovi pacienti. Dr. Hooper je iznašel »vodno jedro za invalide«, ki ga je Sir James Paget, angleški kirurg in patolog, opisal kot:«...nova iznajdba za pomoč v medicini in kirurgiji«. Čeprav Hooperjeva postelja ni v celoti izrabljala prednosti lebdenja, je svoje paciente popeljal v stanje podobno breztežnosti ob pomoči oziroma razlagi Arhimedovega principa spodrivanja ( sila vzgona, s katero deluje mirujoča tekočina na mirujoče plavajoče telo navpično navzgor, je enaka teži izpodrinjene tekočine: s svojo težo izpodrivamo tekočino / vodo iz izbočenih delov (zadnjica) v vbočene dele telesa (ledveni predel)).
Kljub izvrstni ideji, se je Hooperjev izum zaradi številnih pomanjkljivosti izkazal za neustreznega. Z vidika funkcionalne uporabnosti, so bile vodne postelje podobne današnjim, a zaradi neustreznih materialov in nerazvite metode izdelovanja vodnih jeder, ni požela velikega uspeha. Enako usodo je doletela konstrukcija vodne postelje C. A. Ewalda leta 1932, ki je bila sestavljena iz rezervoarja s tekočino, prekritega z ohlapno, tanko, neprepustno membrano iz kavčuka.

Tehnološki razvoj omogočil napredek tudi vodnih postelj

Zaradi neustreznih materialov in metod varjenja šivov, so bili poskusi razvoja vodnih postelj s strani Hooperja, Ewalda in drugih izumiteljev neuspešni. Leta 1872 je nemški strokovnjak za kemijo Eugen Bauman ustvaril PVC (Polyvinyl Chloride), ki pa ni bil patentiran vse do leta 1913. PVC oziroma vinil se je začel prvič v praksi uporabljati z  Waldoom L. Semonom. V času prve svetovne vojne se je tudi izpopolnila tehnika visokofrekvenčnega varjenja predvsem za vojaške namene. Leta 1969 pa je Charles Hall izkoristil prednosti novih odkritij ter prijavil patent, s katerim je najavil prihod sodobne različice vodne postelje. Patent je nastal kot projektno delo v času njegovega študija notranjega oblikovanja na Univerzi San Francisco. Sprva je želel narediti stol, ki bi omogočal udobno sedenje. Njegov prvi prototip je bila vinilna vreča, ki je vsebovala 150 kilogramov kroglic iz stiropora (imenovana tudi Bean-bag).

Prototip se je izkazal za nezadovoljiv, saj kroglice iz stiropora niso omogočile udobnega sedenja. Kljub neuspehu ni obupal, saj je takoj za tem stol napolnil z želejem, vendar pa ta ni držal oblike, zaradi lastnosti želeja. Končno se je Hall odločil, da opusti idejo o udobnem stolu in se posveti vodni postelji. Tokrat je njegov izum naletel na pozitivne odzive svobodomiselne javnosti. Časovna usklajenost izuma s tedanjim razmerami mu je bila naklonjena, saj je v 70-ih letih vladala seksualna revolucija na račun katere je požel velik uspeh. Njegova vodna postelja je postala ikona tedanjega časa, predvsem zaradi hipijev – zvestih uporabnikov vodne postelje, medtem ko se je preostala javnost nad načinom življenja, ki je tedaj vladalo, zgražala. Slabost Hallove vodne postelje je bila predvsem to, da postelje niso imele vgrajenih grelcev.

Vodne postelje v splošni uporabi

Zgodovina razvoja vodnih postelj priča o tem, da so se le-te prvotno največ uporabljale na področju medicine. Uporabniki so bili pretežno ljudje z različnimi težavami ali telesnimi okvarami. Zdravniki so jo priporočali in jo še danes priporočajo predvsem za zdravljenje in preprečevanje preležanin, omiljenje težav s hrbtenico, artritisom, revmo, dihali, za zdravljenje opeklin, za večjo možnost preživetja nedonošenčkov, itd ter seveda vsem tistim, ki si želijo kakovostnega spanca in se želijo preventivno izogniti beleznim. Vodna postelja se je preselila iz bolnišnic in zasebnih ordinacij v prodajne salone, predvsem na podlagi večjega povpraševanja ljudi po tem artiklu ter zavedanju pomembnosti kakovostnega spanca. Danes na vodni postelji spi več kot 150 milijonov ljudi po celem svetu, medtem ko v Sloveniji številka uporabnikov iz leta v leto strmo narašča in je leta 2005 dosegla 7500 uporabnikov. »Počitnice na vodni postelji« so začeli ponujati tudi v hotelih, penzionih, wellness centrih in drugih javnih in zasebnih institucijah.

ZAKLJUČEK
Od leta 1969 je tehnološki razvoj napredoval in tako so se tudi posodobile in izpopolnile vodne postelje. Informiranje o prednostih spanja na vodnih posteljah je oblikovalo pozitivno mnenje današnje javnosti. Vodne postelje so namreč postale ne le simbol prestiža temveč tudi simbol zdravega, udobnega ter kakovostnega spanja. S tem pa smo tudi uresničili sanje po breztežnem in toplem ležišču, kot smo ga imeli pred rojstvom – v materini »vodni posteljici« in sanje o katerih so sanjali stari Egipčani, Perzijci in Rimljani so postale resničnost.

Zgodovina vodnih postelj v Sloveniji